24.09.2013
Zadnji dan v Nagasakiju. Današnji dan pa je bil namenjen točki, kamor je padla atomska bomba in dogodku, o katerem smo se učili v osnovni šoli. Po samem mestu se je zelo lahko premikati. Tu so na voljo mestni tramvaji in avtobusi. Na glavni železniski postaji smo najprej naredili rezervacijo Shinkansna in v omaricah pustili težke nahrbtnike ter se s tramvajem odpravili proti muzeju.
V tem delu leži park s spomenikom, ki prikazuje človeka, ki opominja na ta dogodek, v bližini je točka 0, nad katero je na 500 metrih nad zemljo prišlo do eksplozije bombe, nedaleč od točke pa je muzej prikazujoč dogodke povezane s tem dnevom.
Trije popotniki se odpravljamo proti točki 0 v Nagasakiju
Parkiranje kjerkoli je le možno
Ob eksploziji bombe 9.8.1945 je trpelo tisoče ljudi zaradi hudih opeklin in umiralo v prošnji za vodo. Mesto Nagasaki ter Mednarodni koncil za svetovni mir sta z donacijami z vse Japonske zgradila "Fontano miru", ki predstavlja vodo ponujajoč jo žrtvam atomske bombe in mir njihovim dušam. Dvigajoča voda predstavlja par kril goloba, simbola miru.
Fontana miru
Ob eksploziji je sicer umrlo 73.884 ljudi, ranjenih je bilo 74.909, 120.820 jih je ostalo brez domov. Takrat je v mestu živelo približno 240.000 ljudi.
Porušenih je bilo 18.409 zgradb (vse v radiju 4km, 36% vseh zgradb v mestu), v celoti jih je pogorelo 11.574 (1/3 stavb v mestu), 6.7km2 ozemlja je bilo popolnoma zravnanega z zemljo.
Najbližja javna stavba je bil kompleks zapora, od hipocentra oddaljen okoli 200m. Ob 11:02 je ekspozija plutonijeve bombe ubila 18 uslužbencev, 35 prebivalcev objekta in 81 ujetnikov. Obzidje okoli zapora je bilo visoko 4m, 0.25m debelo in zgrajeno iz ojačanega železobetona. Ob eksploziji je bilo porušeno do temeljev.
Nekdanji zapor
Desna roka deset metrskega kipa kaže na nevarnost atomskega orožja, leva kaže proti svetovnemu miru, izraz na obrazu pa predstavlja molitev žrtvam vojne. Desna skrčena noga predstavlja tiho meditacijo, leva pa ukrepanju za pomoč človeštvu.
7.12.1941 je Japonska oznanila vojno proti Združenim državam Amerike. Ko se je vojna stopnjevala in so bili letalski napadi na Japonsko vse pogostejši, so leta 1944 začeli graditi podzemna zaklonišča. Čeprav je večina ljudi v okolici hipocentra v trenutko umrlo, so nekateri komajda preživeli znotraj teh zaklonišč. Vseeno pa je veliko teh ljudi kmalu zatem umrlo zaradi ognja in radiacijskega sevanja, saj v zaklonoščih niso prejeli zdravniške pomoči.
Potok Shimonokawa, ki je bil kmalu napolnjen s trupli žrtev, ki so hlastali za vodo in so ob njem umrli zaradi posledic eksplozije. Leta 1985 obnovljen breg potoka vsebuje tudi originalne kamne, ki nosijo brazgotine eksplozije bombe.
Hipocenter, na spomeniku so postavljene plastenke z vodo
Tla z ostanki razbitin stavb, stopljenega stekla in ostalimi ostanki
ob eksploziji bombe.
Prikaz odvžene bombe, poimenovane "Fatman", v muzeju. Bombo je odrgel ameriški bombnik B29 "Bockscar".
Okostje človeške roke ujete v stopljenem steklu
Ob 16:32 smo imeli vlak proti postaji Hakata v Fukuoki, tu smo se presedli na Shinkansen Sakura 570 in odbrzeli proti Hirošimi. Vlak je že po nekaj minutah vožnje dosegel 320 km/h, tako je pokazal program v telefonu. Vožnja z njim je izjemno udobna in po videzu in občutkih spominja malo na let z letalom. 240km smo prevozili v 1 uri in 6 minut.
23.09.2013
Prva atrakcija po prvi prespani noči v Nagasakiju je bil ogled otoka Gunkanjima. Še prej pa smo si na poti do pomola ogledali prav tako znameniti most, Spectacles Bride (Meganebashi), katerega v celoti z odsevom v vodi vidimo kot očala. Most je bil zgrajen leta 1634.
Spectacles Bridge - odboj mostu v vodi povzroči,
da vidimo most kot očala
Gora Inasa, na katero smo se odpravili zvečer
S turistično ladjo smo odpluli proti 15km oddaljenemu otoku in na srečo morje ni
bilo preveč valovito, zato smo lahko pristali na otoku.
V angleščini
se imenuje Battsleship Island, saj je od daleč viden kot mogočna
vojaška ladja. To je otok, kjer so v zlatih časih industrializacije
izkopavali premog, sedaj pa predstavlja nekakšno razpadajočo se betonsko
trdnjavo, saj je minilo že veliko časa, ko je otok zapustila še zadnja
oseba.
Otok predstavlja simbol japonske industrializacije, prav tako
pa predstavlja temačno stran suženjstva pred in med drugo svetovno
vojno. Leta 1959 je na njem živel največ ljudi, 5259. Na otoku so imeli šolo, bolnišnico, trgovine ter ostalo infrastrukturo, katero imajo manjša mesta.
Ker je nafta bolj
in bolj zamenjevala premog in so se rudniki premoga na Japonskem začeli
zapirati, je ista usoda doletela tudi ta rudnik leta 1974, prebivalci pa
so otok kmalu po zaprtju zapustili. Tako so otok in stavbe na njem tri
desetletja propadala. Šele v letih 2000 so se pojavile prve želje po
ponovnem odprtju otoka v turistične namene, kar se je nato uresničilo
leta 2009.
Ogled otoka je trajal mogoče kakšno uro ter je potekal po
označeni poti. Sam teren je preveč nevaren, saj so zgradbe v zelo slabem
stanju.
Od daleč je otok res viden kot mogočna vojaška ladja
Mogočno obzidje ščiti otok pred valovi
Stebri, na katerih se je po traku prenašal premog
Bazen za plavanje, v katerem je bila morska voda
ter poleg kopalcev tudi ribe
Ob povratku v mesto, smo po njem enostavno pešačili in si ga ogledovali. Ogledali smo si Dutch slope ter nato tudi China town, kjer smo okusili slastno
kitajsko jed ter si kupili kar nekaj daril. Zvečer, ko se je že nočilo,
pa smo odkorakali proti vznožju gore Inasa in se z gondolo povzpeli
nanjo. Tu je možno na razgledni ploščadi opazovati mesto, ponoči pa je
tu še posebaj lep razgled.
Objavljena vremenska napoved v hostlu za naslednje dni je bila obetavna in topla, z možnostjo nekaj dežja.
