Gobarski portreti in najdebelejši hrast

To je bilo moje prvo nabiranje gob, ki niti ni bilo v načrtu tega dne. Na gobarjenje in užitnost gob najrazličnejših vrst se zato ne spoznam. Vem le to, da je jurček zagotovo dobra goba, kako izgleda tudi vem, zato sem nabiral le njega. Tudi rdeča mušnica mi ne dela težav. V slabi uri se je tako nabralo kar nekaj bolj ali manj velikih jurčkov.






Rdeča mušnica.






































Mravljišče.





Kot rečeno, nabiranje gob ni bilo v načrtu. Prvotni cilj je bil obisk hrasta Napoleon. Znan je po tem, da je najdebelejši hrast te vrste na Poljskem.



 
Pogled iz notranjosti hrasta proti njegovemu vrhu.





Njegov obseg na višini 1,3 m znaša 1.043 cm (merjeno pravokotno na os drevesa). Vzporedno z ravnino, naklonom, na katerem stoji hrast, pa ta obseg na isti višini znaša 1.140 cm. Visok je 22 m, njegova starost pa znaša okoli 700 let.
Legenda pravi, da si je v času pohoda na Rusijo leta 1812, po prebroditvi reke Odre, tu počitek vzel Napoleon Bonaparte, od tod tudi izvor njegovega imena.
Hrast je bil tudi nekajkrat požgan s strani vandalov.

Soteska Pekel

Soteska Pekel ali drugače povedano Peklenski slapovi. Slapovi so bili obiskani v avgustovskih dneh, ko je bilo še zelo vroče. Soteska Pekel leži nekaj minut vožnje južno od Vrhnike.
Skupno je pet slapov. Najlažje je dostopen prvi, do vseh ostalih pa se je potrebno kar namučiti, ker celotna pot vodi preko korenin, plezanjem po klinih, ki so zabiti v skalah, držanjem za jeklenice in na nekaterih mestih vzpenjanjem po lestvah in hoje po brveh. Ko je deževno in vlažno zna biti pot kar nevarna, zaradi vseh spolzkih korenin in skalnatih pobočij.
Ljudi skorajda ni bilo na spregled, mogoče zaradi tega, ker smo bili tu sredi delovnega dne.
Za celotno pot je potrebno biti kar dobro fizično pripravljen, biti primerno oblečen in obut, kajti pot ni namenjena nedeljskim izletnikom, ki se lepo oblečeni podajajo na sprehode. Mi smo imeli s seboj veliko vode in nekaj malih okrepčevalnih priboljškov za potešitev lakote. Po ogledu informacijske tablice z opisom in sliko poti. smo se na pot podali v nasprotni smeri urinega kazalca, po desni strani torej. S tempom nismo pretiravali, pri vsakem od slapov je bil obvezen postanek za ogled in fotografiranje. Zaradi malo pomanjkljive označitve nismo točno vedeli, kje se nahaja eden od slapov, ampak konec koncev smo uspeli videti prav vse. Vzpenjali smo se desno, spuščali pa po levi strani. Tako smo zaobšli spuščanje po skalah in klinih, vendar je bil tudi spust strm in nekajkrat nam je tudi spodrsnilo.  Po nekako dobrih dveh urah smo se vrnili na izhodiščno točko na parkirišče pred samim vhodom v sotesko.
Sotesko Pekel priporočam vsakemu, ki želi izkusiti malo divjega plezanja in raziskovanja neznane okolice.


Železniški viadukt.






Stari mlin na vodo, pred njim se nahajata parkirišče in gostinski lokal.






















Strme in ozke stopnice.








Pogled na zadnjega od slapov je najlepši.














Četrti slap.

Stoji drevo

Že nekajkrat sem hodil po tej poti pa mi do sedaj pogled ni ušel na to drevo. Sedaj, med daljšim nedeljskim obhodom mesta Krakov, ki je trajal okoli tri ure, mi je pogled ušel malo preveč v levo in zagledal sem nenavadno artistično delo in takoj sem pomislil, saj to ni res, to se mi pa zdi zelo znana umetnina. Ker je bil fotoaparat pri roki, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi pritisnil in ovekoočil tega. Avtor tega pa je po mojem mnenju narava.