Soteska Pekel

Soteska Pekel ali drugače povedano Peklenski slapovi. Slapovi so bili obiskani v avgustovskih dneh, ko je bilo še zelo vroče. Soteska Pekel leži nekaj minut vožnje južno od Vrhnike.
Skupno je pet slapov. Najlažje je dostopen prvi, do vseh ostalih pa se je potrebno kar namučiti, ker celotna pot vodi preko korenin, plezanjem po klinih, ki so zabiti v skalah, držanjem za jeklenice in na nekaterih mestih vzpenjanjem po lestvah in hoje po brveh. Ko je deževno in vlažno zna biti pot kar nevarna, zaradi vseh spolzkih korenin in skalnatih pobočij.
Ljudi skorajda ni bilo na spregled, mogoče zaradi tega, ker smo bili tu sredi delovnega dne.
Za celotno pot je potrebno biti kar dobro fizično pripravljen, biti primerno oblečen in obut, kajti pot ni namenjena nedeljskim izletnikom, ki se lepo oblečeni podajajo na sprehode. Mi smo imeli s seboj veliko vode in nekaj malih okrepčevalnih priboljškov za potešitev lakote. Po ogledu informacijske tablice z opisom in sliko poti. smo se na pot podali v nasprotni smeri urinega kazalca, po desni strani torej. S tempom nismo pretiravali, pri vsakem od slapov je bil obvezen postanek za ogled in fotografiranje. Zaradi malo pomanjkljive označitve nismo točno vedeli, kje se nahaja eden od slapov, ampak konec koncev smo uspeli videti prav vse. Vzpenjali smo se desno, spuščali pa po levi strani. Tako smo zaobšli spuščanje po skalah in klinih, vendar je bil tudi spust strm in nekajkrat nam je tudi spodrsnilo.  Po nekako dobrih dveh urah smo se vrnili na izhodiščno točko na parkirišče pred samim vhodom v sotesko.
Sotesko Pekel priporočam vsakemu, ki želi izkusiti malo divjega plezanja in raziskovanja neznane okolice.


Železniški viadukt.






Stari mlin na vodo, pred njim se nahajata parkirišče in gostinski lokal.






















Strme in ozke stopnice.








Pogled na zadnjega od slapov je najlepši.














Četrti slap.

Stoji drevo

Že nekajkrat sem hodil po tej poti pa mi do sedaj pogled ni ušel na to drevo. Sedaj, med daljšim nedeljskim obhodom mesta Krakov, ki je trajal okoli tri ure, mi je pogled ušel malo preveč v levo in zagledal sem nenavadno artistično delo in takoj sem pomislil, saj to ni res, to se mi pa zdi zelo znana umetnina. Ker je bil fotoaparat pri roki, se nisem mogel upreti skušnjavi, da ne bi pritisnil in ovekoočil tega. Avtor tega pa je po mojem mnenju narava.

Grad Kamen

Nekoč mogočen, sedaj v koščku obnovljen, grad Kamen stoji nad Begunjami na Gorenjskem. Na grad smo prispeli s strani Bistrice pri Tržiču in nato po vijugasti cesti preko vasic Hudi Greben, Zadnja vas (tukaj se je porajalo vprašanje ali je res zadnja), Srednja vas, prispeli do Begunj, kjer se tu, na samem koncu Begunj, zavije desno in po nekaj sto metrih vožnje prispe do gradu. Po zelo kratkem obotovljanju ali je to prava pot, zadnji del makedamske poti namreč vodi preko privatnega zemljišča, smo vendarle prispeli do samega vznožja gradu. Že pogled na grad Kamen da misliti, da bo to zanimivo raziskovanje. Zanimivo je to, da pri samem vhodu po desni strani gradu še vedno nekdo tu živi. Odpravimo se torej v jasno označeno smer, ki pravi, da smo tukaj dobrodošli in da ogled poteka na lastno odgovornost. Grad je več ali manj podrt z izjemo obnovljenega stolpa na zahodni strani. Se pa lepo vidijo tlorisi in večji ostanki zidovja kjer so nekoč bile sobane. Prav tako se lahko s pomočjo lukenj v zidovju, kjer so bili zagozdeni prečni tramovi, ki so nudili oporo tlom, prešteje koliko je bilo nadstropij. Z malo domišljije si je lahko predstavljti, kako je grad nekoč izgledal. Sicer pa je skica, kako naj bi grad izgledal, čisto na koncu objave. Okolica je zelo zelena in mirna, ves čas pa je v ozadju slišati šumenje potoka, ki teče tik pod gradom.


Glavni vhod.


























Pogled na zahodni del. Zadaj je romanski obrambni stolp iz 12. stoletja.














Pogled na vzhodni del in obrambni jarek, dvižni most iz 14. stoletja.




Livada, ki se nahaja za gradom.











Zgodovino gradu sem si prebral na panoju, ki stoji v enem od obnovljenih prostorov. Dobesedni prepis besedila pravi:

Grad Kamen se v virih prvič omenja l. 1263, vendar naj bi ga že v 12. stoletju dali sezidati grofje Otrenburški. Ti so ustanovili tudi trg Radovljico, središče njihove radovljiške posesti pa je bil Lipniški grad na desnem bregu Save. Včasih mogočni grad je danes povsem porušen. Gradova Kamen (Stain) in Lipniški grad (Walenburg) sta varovala vstop v Radovljiško ravnino (Deželo), oziroma trgovsko pot, ki je vodila od severa preko Karavank naprej proti jugu.

Grad Kamen je bil dedina plemenitih Stainov, ki so bili sprva vazali Ortenburžanov. Po izumrtju Ortenburžanov (1418) je prišel grad v roke grofov Celjskih. J.V. Valvasor poroča, da se je prav v bližini gradu Kamen l .1428 pri padcu s konja ubil Herman III., sin Hermana II. in eden zadnjih Celjanov. Grad je tudi pod Celjani ostal dedina Stainov in sicer vse do l. 1442, ko ga je Ulrik II. Celjski prodal smledniškemu kastelanu Janezu Seebacherju. Njegova sinova sta l. 1459 prodala grad Andreju pl. Kreigu, od katerega ga je l. 1469 kupil Jurij pl. Lamberg, oskrbnik v Škofji Loki. Poslej je bil grad vseskozi v posesti Lambergov, tako da l. 1476 beležimo, da je cesar Friderik III. podelil posestvo kamen v fevd Frideriku jakobu pl. Lambergu. Najbolj znan pripadnik družine Lamberg je bil Gašper pl. Lamberg, odličen turnirski vitez in konec 15. stoletja vojaški maršal Kranjske. Gašper je menda zmagal kar na 85 viteških turnirjih in njegovo junaštvo opeva tudi ljudska pesem Pegam (Čeh) in Lambergar. J.V. Valvasor opisuje, da je bilo še konec 17. stoletja na steni ene izmed grajskih soban gradu Kamen videti naslikana dva konjenika v boju. Ta slika naj bi predstavljala prav boj gospod Lamberga s češkim velikanom. Motiv Pegama in Lambergarja je bil priljubljena tema slikarjev panjskih končnic, ki so na ogled v bližnjem Čebelarskem muzeju v Radovljici.

Najstarejšo sestavino gradu Kamen naj bi predstavljal lesen ali kamnit stolp kvadratnega tlorisa iz 12. stoletja. Stolpasti grad je bil postavljen nad trgovsko potjo, ki je skozi dolino Drage vodila na Koroško. Zavarovan je bil s strmimi prepadnimi stenami, na zahodni strani pa z v skalo vsekanim obrambnim jarkom. Čez jarek je bil speljan dvižni most, čigar kamniti ležaji so se nam ohranili do danes. v 13. stoletju je prvotni stolp zamenjal sedanji palacij z nekaterimi ohranjenimi polkrožno zaključenimi romanskimi oknskimi odprtinami. V času turških vojn so grad dodatno zavarovali z obzidji in stolpi ter mu dozidali (l. 1537) današnji osrednji trakt z lepim notranjim dvoriščem. Leta 1548 je grad dobil zadnje pomembnejše dopolnilo - stolp kvadratnega tlorisa na zahodni strani grajskega pomola. Zelo zanimiv in izviren je skrivni izhod, ki je bil zrejen v eni izmed niš v nadstropju. To je bil le 10 centimetrov debel zid, ki so ga v nevarnosti z lahkoto prebili in se rešili na varno.

Grad Kamen so opustili v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1740 so v Begunjah zidali novo farno cerkev in takrat so z grajskih streh sneli opeko, ki so si jo vaščani podajali iz rok v roke v dolgi sklenjeni vrsti, ki se je od gradu raztezala vse do cerkvenega stavbišča.

Z izgubo strešne kritine se je začelo intenzivno propadanje gradu Kamen, katerega vlogo je prevzela graščina Katzenstein v Begunjah. V omenjeni graščini se danes nahaja Psihiatrična bolnica in Muzej talcev. Propadanje gradu Kamen je bilo zaustavljeno l. 1959, ko so se pričela spomeniškovarstvena dela, ki skušajo tej imenitni stavbi vrniti vsaj delček nekdanje podobe.

MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE


Risbarija gradu Kamen (avtor neznan).