ZDA, 17. dan. Arches National Park

Arches National Park - park znan po več kot 2 000 skalnatih obokih.


Spodaj na začetku je vstop v park in pa muzej, kjer se na hitro izve o favni, flori in nastanku parka.




Od daleč se bolj težko opazi...


...malo bližje pa...


...se jih vidi zelo dobro! To so štirje brati! Originalno se tej skali reče The Three Gossips (tri čenče, no tukaj na sliki so štiri).




Balanced Rock.




No, tu so, skalnati oboki po katerih je park tudi dobil ime. Ta se imenuje Skyline Arch, eden izmed mnogih obokov ali skalnatih lokov.




Mislec, modrijan.




Še pogled skozi enega izmed obokov.


Kuščar (The Western collared lizard).


Delicate Arch. Obok, po katerem je park najbolj znan. Bližje nismo šli zaradi pomanjkanja časa, to bomo nadoknadili kdaj drugič.




Takole izgleda pokrajina iz avtomobila.




Landscape Arch. Del se je že zrušil in zaprli so pot bližje njega, ker obstaja možnost, da se lahko kadarkoli poruši v celoti zaradi vplivov okolja (dež, veter, sonce).











To je iz Arches parka vse. Sredi popoldneva smo se počasi odpravili proti naši naslednji točki, proti Bryce Canyonu.

Med potjo, okoli 23. ure zvečer, sredi ravne ceste, zaslepljeni z lučmi nasproti vozečega avtomobila ali dveh, so nas nepričakovano presenetile štiri srne, ki so radovedno zrle proti lučem našega avtomobila. Sreča je hotela, da je voznik čutil, da nekaj ni v redu, da so na cesti obrisi, ki tam ne bi smeli biti in po nekaj kratkih sekundah premišljevanja do konca pritisnil na zavore. S hitrosti 120 na 0 km/h smo se ustavili samo po nekaj metrih. Srne je od zagotovljene smrti ločil dober meter. Izgleda, da so okamenele, ko se je potrobilo, pa so se pognale v beg. Sedaj nam je postalo jasno, zakaj so bile sredi ravne ceste ves čas vidne sledi zaviranja.

ZDA, 16. dan. Monument Valley, Mesa Verde

No pa smo na začetku novega dne. Za začetek Monument Valley ali recimo kar dolina peščenih skal. Skale se dvigujejo iz zemeljske površine v raznolikih oblikah. Glede na svojo obliko in po značilnostih, je vsaka skalnata gmota dobila tudi svoje ime. Po dolini se pelje z lastnim vozilom in s pomočjo mape voziš od ene skale do druge v nasprotni smeri urinega kazalca.






Elephant butte ali slonova skala, ker ima obliko slona. Jo ima res?


Tri sestre.




Zaradi primanjkljaja vode lahko tukajšnji konji brez vode zdržijo dalj časa.






Vtis po ogledu doline je bil dober. Površina je kar velika in čas ogleda je odvisen od tega ali se ustaviš pri vsaki razgledni točki ali ne. Potrebno pa je imeti vsaj slabi dve uri časa ali več za ogled in vožnjo po okoli 25 kilometrski poti.


Tukaj pa smo že na poti proti naslednjemu nacionalnemu parku.


Pot je bila razgibana in kar dolga. Ta slika ni primer razgibanosti, zgolj slučaj.


In prišli smo v Mesa Verde National Park. Tu je živelo antično ljudstvo Pueblo, znani kot Anasazi. Sem so se naselili po letu 1200. Ko je bilo skalno mesto prvič odkrito (med leti 1760 in 1770) ni bilo v tako dobrem stanju kot sedaj. Dobršen del je bil uničen oziroma najedel ga je zob časa in zidovje je ležalo vsepovsod, zahvaljujoč rekonstrukciji pa je skorajda ponovno zasijalo v prvotni obliki. Kot je bilo v naši navadi, se nam je tudi tu opeklo in ujeli smo zadnjo vodeno odpravo po ostankih mesta, drugače Mesa Verde ne bi videli od tako blizu.






Naš prijazni vodič, ki je kar nekaj vedel na temo bivše Jugoslavije ter nas s tem tudi nekako presenetil. Seveda je veliko vedel tudi na temo zgodovine Mesa Verde in postregel nam je z veliko zanimivimi informacijami.




Mističen kraj, res zanimivo in vredno ogleda. Park ima sicer več takih skalnatih mest vendar na več nismo imeli časa, ker smo odbrzeli proti naši naslednji destinaciji.

ZDA, 15. dan. Horseshoe Bend, Glen Dam, Antelope Canyon

Takoj po odhodu iz Grand Canyona smo zabredli v manjše težave. Navigacija nas je vodila po zelo zanimivi cesti, kjer je bila na določenih delih prevozna skorajda samo za terenska vozila. Kar nekajkrat smo morali zapustiti vozilo, tako da je v avtu ostal samo voznik, ker drugače bi lahko odtrgalo celo dno. Zakaj nas je vodila po taki cesti? Zato ker oseba zadolžena za navigacijo ni izločila opcije makedamskih poti. Za okoli, mislim da ne veliko prevoženih kilometrov, smo porabili 3 ure in pol. Ostali pa bodo lepi spomini, kajneda.

Little Colorado Scenic Overlook. To je ombočje Navajo Parka ali drugače povedano, tukaj domujejo prvotni američani plemena Navajo. Spodaj pa so slike iz tega miniaturnega kanjona.








Tukaj so njihove male lesene trgovinice.






Na pečinah ob reki Kolorado. Točneje na njenem najbolj znanem delu imenovanem Horseshoe Bend (konjska podkev), glej sliko spodaj.


Panoramska slika je mojstrovina fotografa Tomota.


Antelope Canyon. Svet izklesan s pomočjo vode, vetra, erozije nasploh. Uspelo nam je priti na zadnjo odpravo v tem dnevu. Najlepše pa je v njem takrat, ko sončni žarki prodirajo skozi zgornjo odprtino. Takrat kanjon zablešči v vseh svojih barvah. Mi smo se zadovoljili tudi brez sončnih sijev.


Pod pravim kotom se je lahko slikalo obliko srca.




Vodiča sem poimenoval kar Vinetu (eden glavnih likov starega, klasičnega vesterna). Z izbiro je bil zadovoljen.




Glen Dam, jez na reki Kolorado.


Poslednja fotografija.


Kot da bi nastopal v kakšnem filmu.



To je skorajda vse. Sem že pozabil kaj je sledilo tega dne. Sigurno večerja v kakšnem baru in pa iskanje prenočišča. Aha, saj res. Prenočišča nismo imeli rezerviranega, ker nismo morali predvideti kje bomo tega dne. Peljali smo sem ter tja in po dveh urah blodenja in nekaj prevoženih kilometrih bili z živci skoraj na koncu. Ali je bilo vse zasedeno ali pa soba prosta ampak ne za ceno, ki bi si jo lahko še privoščili. Na koncu ssmo obupali in spali smo v kempingu in to kar v avtomobilu. Navsezgodaj zjutraj pa vstali, nič rekli in odpeljali.