V začetku 2013 leta so se pogovori zmeraj bolj nanašali na Japonsko, kot našo naslednjo destinacijo, ki jo je potrebno obiskati. V igri je bila tudi Kanada, vendar je zmagala Japonsko kot država z zelo drugačno kulturo in napredno tehnologijo. Tako kot pot po ZDA je bila tudi japonska pot planirana s pomočjo google maps, prebiranjem turističnih vodičev v knjigarnah in pa s pomočjo interneta nasploh.
Nakup septemberskih letalskih kart je sledil v polovici aprila.
13. spetember 2013.
Začetek našega potovanja se je začel v Krakovu. Po slabih dveh urah letenja smo pristali v Frankfurtu, kjer nas je čakal največji "zračni avtobus" Airbus A380. Ob 15 uri smo imeli neposreden let z letališča proti Tokiju.
Let iz letališča Balice (Krakov) v Frankfurt
Airbus A380
Letalo se je sprva moralo po nekaj prevoženih metrih ponovno vrniti na sidiršče, ker je bil nek problem z naloženo prtljago. Predvidevam, da je bila teža neenakomerno razporejena. Let se je tako začel z nekaj več kot petinštirideset minutno zamudo.
Pogled na letalo z repa pred vzletom
Devet urni let je minil brez problemov. Vse kar me je čudilo je bila količina hrane, ki sem jo dobil za pojesti. V mislih sem imel to, da je na Japonskem ura 7 ur naprej in ko sem na letalu jedel kosilo sem v pravzaprav po Japonskem času jedel pozno večerjo.
Na letališču Tokio Narita smo tako imeli eno urno zamudo. Po tokijskem času je bil pristanek ob 9ih zjutraj, torej ob 2 po slovenskem času.
Dobrodošli na Japonskem
Na letalu sem bolj malo spal, mogoče vsega skupaj tri ure in znaki utrujenosti so se začeli kazati, ko smo čakali vrsti za nakup kart za hitre Shinkansen vlake in navadne vlake. Lahko bi rekli, da smo bili pokonci že 20 ur, imeli smo pa še cel dan pred sabo. Da bo sporazumevanje v angleškem jeziku s tukajšnjimi ljudmi ne najlažje, se je izkazalo že pri nakupu vnaprej rezerviranih kart za vlake. Karte za vlake smo kupili že mesec prej preko spletne strani Japan Rail Pass, kjer je možno izbirati med eno, dvo in tro tedensko karto. Mi smo izbrali dvo tedensko, tako smo lahko v tem času z vlaki prevozili neomejeno število voženj, ne da bi potrebovali plačati za vsako posebej. Potovanje z vlakom po Japonski je bila za nas edina rešitev, saj najem avtomobila za nas ni možen, ker ne moremo pridobiti mednarodnega vozniškega dovoljenja, izdanega v skladu z Ženevsko konvencijo (1949).
Rezervacija sedežev na lokalnih vlakih ni potrebna, medtem
ko je sedeže za ekspresne in shinkansen hitre vlake potrebno
rezervirati vnaprej
Vožnja z vlakom z letališča Narita v Tokio se je izkazala za hitro in zelo udobno.
Na glavni tokijski postaji se je bilo potrebno presesti na metro s končno postajo Matshimunashi. Tokyo Ueno Youth Hostel smo imel rezerviran nekaj minut hoje od postaje in prijava v njem je minila brez zapletov.
Po hostelski osvežitvi je napočil čas za kosilo. Seveda z izbiro restavracije ni bilo lahko. Vse glavne informacije na temo prehrane so napisane v japonskem jeziku, le tu in tam kakšen mali napis po angleško.
Po odločitvi, da je po zunanjosti izbrana restavracija primerna, smo se končno vsedli in pregledali meni. Na srečo je bila pri vsaki postavki v meniju dodana tudi slika, kako izgleda končni obrok naročene hrane. Seveda je bilo treba tudi malo povprašati, kakšno vrsto hrane predstavlja izbrana slika in, no ja, natakar ni dobro razumel moje angleščine niti jaz njegove. Je pa zato lakota lažje izbrala željeno hrano.
Pregled menuja v restavraciji, kaj naročiti?
Večina restavracij ima zunaj v izložbi predstavljene plastične
modele hrane. Tako je izbira hrane enostavnejša.
Avtomati s pijačo so praktično na vsakem koraku.
Sledil je obisk Ueno parka z željo vstopa v tukajšnji živalski vrt, da bi videli znamenitost Japonske, pando. Žal vhoda v ZOO nismo uspeli najti pravočasno, pri vhodu pa zapirajo vrata uro pred zaprtjem. Panda bo tako morala počakati na naslednji obisk.
Inari shrine
Želje obiskovalcev na leseni ploščici
Smo se pa zato sprehodili po parku Ueno in ulicah, ki so vse bile v bližini hostla.
Ueno park
Skytree tower
Proti večeru pa je sledil obisk super marketa z željo, da bi se kupilo nekaj za pod zob. Prvi obisk japonske trgovine je bil seveda zelo zanimiv. Vse je več ali manj napisano po japonsko, le tu pa tam nekaj malega angleščine. Pri izbiri produktov se je bilo potrebno tako zanesti na vizualne receptorje, kajti tudi dejstvo, da smo vprašali zaposlenega, kaj določen izdelek predstavlja, ni nič pomagalo, ker je vse znal povedati v japonščini in nič v angleščini. :-)
Pri nakupu izdelkov v trgovinah smo si največkrat pomagali
kar s sličicami na embalaži.
Po 29ih urah bedenja smo ta dan zaspali tako hitro, kot že dolgo ne.
Povzetek vtisov s prvega dne.
Za nas zanimiv stil gradnje. Ne pravim, da je tu izgled hiš luksuzen, bolj v oči pade to, da je vse čisto in urejeno. Tudi v najbolj obljudeni ulici se je težko našla kakšna smet, ki bi kazala znake, da tu leži že kar nekaj časa. Grafitov nisem opazil niti na kakšnih stenah na poti z vlakom v Tokio. V glavnem kulturalni šok v pozitivnem pomenu besede na katerega se je potrebno z veseljem navaditi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar