ZDA, 14. dan. Grand Canyon

No pa smo prispeli v Grand Canyon. Ura je bila 22 preč. Šotor smo si postavili v temi in s pomočjo soja avtomobilskih luči. Če je imela noč v Phoenixu 25°C, je tukaj imela okoli 0°C. Prsti so nas pošteno zebli. Šotor je namenjen za tri osebe, torej smo na začetku spali trije, po nekaj minutah sva v šotoru spala samo še dva. V avtomobilu naj bi bilo malček topleje. Spali smo v spalnih vrečah ter odeti v več slojov obleh. Bemti je bila noč hladna. Še odtočit se mi ni dalo. Zbujali pa smo se nekajkrat na noč, da se je popravilo neugodno pozicijo na hladnih in trdih tleh.
Petkovo jutro (2.10.2009) je bilo hladno, vendar se je sonce vztrajno vzpenjalo po nebu in kaj kmalu so skozi veje poisjali žarki in začeli razgrevati hladno zemljo.


Zajtrk.


Na asfaltni poti nas je pozdravila tarantela.


Mapa našega, severnega dela kampinga.


Prvi pogled na veliki kanjon.




Kako so ljudje majhni.











V osrčju kanjona teče reka Kolorado.


Pogledi iz raznih razglednih toč so bili res fascinantni.






Sončni zahod. Ogled sončnega zahoda je obvezni del, ki se ga ne sme izpustiti. Vozniki brezplačnih avtobusov in pa rangerji so ves čas omenjali in opominjali, da je sončni zahod nekaj najlepšega v parku. Stene kanjona se takrat obarvajo v odtenke zahajajočega sonca in sence skal se razpotegnejo do neskončnosti.Res je bilo tako. Ljudi, ki so to občudovali, je bilo zelo veliko, vendar ni bilo večjega problema pri povratni vožnji z avtobusom, saj je za vse to zelo poskrbljeno in velika množica ljudi se hitro razprši na vse smeri parka.






Po sončnem zahodu smo v trgovini naredili malo večje nakupe, da smo lahko dobro jedli, ko smo si naredili veliki grill.