Zakopane

Odločitev obiska Zakopanov je padla na zadnji delovni dan v tednu in hkrati zadnji dan v juliju, sredi delovnega dne. Torej je štart sledil po delu ob še mladi večerni uri. Sledila je dobri dve uri dolga vožnja, ki je bila potrebna za prevozitev okoli stotih kilometrov.


Prikaži večji zemljevid

Skupaj z M. sva bila nastanjena v najeti, dobro opremljeni sobici malo nad glavno želežniško postajo. V poznih večernih urah je sledil sprehod v center. Presenetilo me je to, da je bil center ob dokaj pozni uri poln ljudi, ki so pili jedli in se nasploh zabavali.

Po kratkem sprehodu sva se hitro odpravila v posteljo saj sva naslednjega dne nekje ob 9 uri štartala z minibusom proti za turiste glavni izletniški točki Tatarskemu narodnemu parku.

Kolona, ki se je ustvarila pred vhodom na glavno parkirišče je takoj dala misliti, da bo ogromno ljudi. V bližini je tudi meja s Slovaško republiko, kar mogoče tudi pripomore k zvečanju turistov. Tako je tudi bilo. Pri glavnih vstopnih vratih me je presenetil znak, da je pred nami več kot 8 kilometrov poti, kar naj bi nam vzelo približno 2 uri hoje. Super sem si mislil, lepšega presenečenja se ni dalo naresti.

Med potjo je bilo videti nekaj lepih prizorov. Od malih slapov, polomljenih dreves do množice "nedeljskih" hribolazcev, ki so se vzmenjali sicer po asfaltirani poti v japonkah, čevljah na petkah, boso, skratka oblečeni za v mesto in ne v hribe.







Prvi cilj, jezero imenovano Morskie Oko oz. planinska koča, je bilo doseženo po še ne dve urni hoji. Zaradi množice turistov, ki se je motala okoli koče in jezera sva hitro odrinila naprej proti drugemu jezeru, Czarny Staw, ki leži nad prvim.


Morskie Oko.


Pogled na kočo z obrežja Morskiega Oka. Opazi se lahko, da je bilo res veliko ljudi, skoraj tako kot, da bi se šla na kakšno tržnico po solato, ljubljansko naprimer.


Czarny Staw.




Pogled z drugega na prvo jezero.





Ker je bila 15 sva se odločila obrniti proti dolini in s krajšim vmesnim postankom na hrani in pijači, prišla s hitro hojo, na začetno izhodišče po 17 uri. Sledil je povratek z minibusom v Zakopane.

Zvečer je sledilo, recimo temu pozno kosilo in ponovni sprehod po glavni, prenapoljeni ulici v centru z imenom Kroplówki.


Zbiram na klobaso ali dve.

Naslednji in poslednji dan v sončnem Zakopanem je prinesel ponovno pohodniško avanturo. Pot naju je vodila preko centra do vznožja hriba Gubalowka. Tam sva se s tračno železnico popeljala na vrh od koder je bil razgled na zakopansko dolino in Tatarsko gorovje. Z mapo sva si pomagala poiskati neko pot in jo prehoditi, to nama je več ali manj uspelo z manjšimi problemi, ker nekajkrat nisva vedela kam iti in dvakrat sva se morala vrniti na pravo pot, ker sva zašla z začrtane poti.




Pogled na Giewont (1.894 m).


Giewont spominja na spečega viteza, ki se bo prebudil, ko bo Poljska v nevarnosti. Z malo domišljije lahko vidite trup, glavo z nosom, obrvi...


Pomoč mape vedno pride prav.



Po 4 urah in 13 kilometrih hoje sva prišla na izodiščno točko.


Časa je ostalo ravno prav za obisk znamenitih skakalnic.



Ponovno me je presenetilo to, da je bilo veliko turistov in raznih igralnih avtomatov. Vstopnine zato nisem želel plačati in si od blizu ogledati skakalnici. Zadovoljil sem se s pogledom od spodaj. Sledila je hoja do hotela in vožnja proti Krakovu, ki je v to smer trajala skoraj tri ure.

V glavnem so Zakopane zanimivo mesto, kjer se da videti veliko zanimivih stvari. Ustvaril sem si mnenje, da je to mesto, ki ima daleč največ obiskovalcev, turistov z vseh krajev in koncev, da je veliko kiča, celo več kot v Varšavi ali Krakovu. V dobrih treh dneh sva prehodila skorajda 50 kilometrov, utrujenosti se ni čutilo, če bi čas dopuščal bi prehodila še kak kilometer več. Problema z nastanitvijo v Zakopanem se ne bi smelo imeti saj se ob cesti lahko vidi veliko ljudi, ki v rokah držijo tablice z napisom o prostih sobah, kar je čudno saj je turistov v tem mestu zelo veliko, skoraj sigurno pa je povsem drugačne ob veliki skakalni turneji...