ZDA, 22. dan. Yosemite National Park

Prenočili smo v Murphey's motelu, s čigar kvaliteto smo bili zelo zadovoljeni. Mestece Lee Vining ponuja več, kot smo izkoristili. Je odlična izhodiščna točka za raziskovanje narave. Ob mestecu je jezero Mono Lake z dvema večjima otokoma in bolj znanimi stolpi iz apnenca. Če nas pot še kdaj zanese v te kraje, potem je to mestece definitivno na spisku.


Nekje v ozadju je Mono Lake.

Nekaj po deseti uri smo se odpravili proti naslednjemu narodnemu parku. Na naši poti jih je bilo že kar nekaj in tudi ta ni bil zadnji. Od tu do Yosemite National Park je dobri dve uri in pol vožnje, s krajšimi postanki vred pa je potrebno dodati še uro. Pot vodi preko gorske verige, tukaj temperatura kar hitro pade in srečali smo se tudi s prvim snegom na splošno zelo toplem popotovanju.


Prikaži večji zemljevid


Ellery Lake, leži na 2907m.n.v.




Yosemite National Park. Tudi tukaj je potrebno plačati vstopnino. Ni ravno prijetno gledati kako zelenci polzijo med palci med našimi obiski parkov, ampak če si že tako daleč, potem je to potrebno videti. Sicer pa je povsod isto, kar je zanimivo ni poceni, tudi v Evropi je tako.




Cela pot od Lee Vininga do samega osrčja parka je bila vijugasta in imela je veliko vzponov in spuščanj.


Tukaj je v glavnem za videti samo naravo. Rastlinstvo, živalstvo (dom črnega medveda), kamnite skale, slapove. Veliko je ljudi od vsepovsod. Parkirišča so bila več ali manj vsa zasedena.


El Capitan. Najbolj popularna in znana plezalna stena, Reticent Wall. Tomažu Humarju jo je uspelo solo preplezati po najzahtevnejši smeri v 15 dneh, kot prvemu neameričanu.




Začetek slapa Bridalveil Fall visokega 188 metrov.




Vode je bilo tako malo, da je že manjša sapica vetra povzročila ples vode sem ter tja.






Srne so vajene človeške bližine, pri iskanju hrane se ne pustijo kaj dosti motiti.




Na kratkem obisku pri prapra?dedku.


Restavratorsko delo v teku.


In pa slap, zaradi katerega smo v bistvu tudi prišli sem. Yosemite Falls. Šesti največji slap na svetu. Pravzaprav je sestavljen iz treh delov, ki skupaj merijo 739 metrov. Kot je opaziti, ga na naše razočaranje ni bilo. Moč ga je videti le ob kakšni večji nevihti oz. ko se topi sneg.




Profil slapu, če bi voda vendarle bila.


To bi lahko bil moj leseni kanu.


Dosti imava hoje, pojdimo naprej.


Eden izmed pogumnih plezalcev se je odločil preplezati mogočno steno. Če mu je uspelo, nismo izvedeli, saj smo se odpravili proti naslednji destinaciji, proti prenočišču v Visalii.