ZDA, 19. dan. Valley of Fire, Lake Mead, Hoover Dam, Las Vegas

V Valley of Fire State Park smo prispeli ponoči. Tukaj ni potrebno narediti vnaprejšnje rezervacije. Smo pa dan prej poklicali in povprašali kakšna je situacija v parku in sporočeno je bilo, da je vreme v redu in da ne pridvidevajo, da bo park oziroma kamping zaseden, ranger je še povedal, da tukaj vlada pravilo kdor prej pride prej melje. Tako je tudi bilo. Večjega problema z najdbo prostega mesta nismo imeli. Ko se najde prostor, je potrebno na info točki v kuverto plačati pavšal in seveda zapisati številko prostora, ki se ga je zasedlo. Kakšna je cena sem že pozabil, visoka sigurno ni bila, kamping je tako in tako najcenejša verzija prenočišča.
Zakaj Dolina ognja? Te kamnite gmote in peščene sipine pogosto zgledajo, kot bi bile v ognju, kadar se od njih odbijajo sončni žarki.




Kamping je dobro urejen. Šotor se lahko postavi samo na določenem, označenem mestu. Tu se ima tudi svojo mizo s klopco in vse to je pod streho, poleg je seveda tudi velik žar.


Stopnice, ki vodijo k petroglifom.


Kaj nam petroglifi pripovedujejo? Kaj pomenijo te risbarije se ne ve točno. Tu obstajajo že 4 000 let. Narisalo jih je antično ljudstvo Pueblo, ljudstvo katerega kamnita naselja smo srečali že v Mesa Verdi.


Samo predstavljamo si lahko kaj nam risbarije govorijo.




Če ste ugotovili kaj je narisano, pustite prevod v komentarjih.




Še eden izmed obokov. O njih je bilo govora, ko smo bili v Arches National Parku.


Naravni obok. Nastane s pomočjo delovanja naravnih vplivov. S časom bo luknja postala prevelika in lok se bo sesul.


Petrified wood. Okameneli del drevesa izpred 4 milijonov let.
Okamenjevanje se je začelo pod zemljo, ko je les postal zakopan pod sedimenti, kar ga je zaščitilo pred kisikom. Voda, bogata z minerali, je pronicala skozi zemljo ter na drevesu puščala minerale ter hkrati odstranjevala celulozo iz dreves. Tako je drevo sčasoma okamenelo.


Prizorišče hude prometne nesreče? Tako smo mislili, ko smo dan prej sredi noči vozili mimo. Ena izmed idej je tudi bila, da smo zašli na vojaško območje in da to čaka tudi nas.


Naslednje jutro smo si razbitine ogledali od blizu.






Tukaj se je res moralo zgoditi nekaj hudega.


Varnostnica manjšega delovišča poleg, ki je stala v bližini, nam je povedala, da so razbitine postavili zaradi snemanja nekega TV oglasa za pnevmatike. Kdor najde ta oglas, naj mi sporoči, kajti sam ga na spletu še nisem zasledil.


Z vetrom v laseh.




Namerno zavita cesta. Da se med vožnjo ne zaspi.


Na poti na Hooverjev jez smo obiskali že zaliv Echo na jezeru Mead. Msilili smo, da bo zanimiva postojna točka.


Še največja atrakcija so bile res velike ribe, ki so plavale naokoli pontonskih ploščadi na katerem je zgrajeno malo pristanišče.


Pozerja se nastavljata fotografiranju.


Jezero Mead je največji rezervar vode v ZDA. Nastal je z zajezitvijo reke Kolorado, ko so zgradili Hooverjev jez. Z vodo oskrbujejo prebivalce južne Kalifornije in Nevade preko zgrajenih akvaduktov. Temperautra vode je bila za razliko od mrzlega Tihega oceana kar prijetna. Osvežitev v jezeru je prijala. Voda je čista in kot že rečeno zelo topla. Ne plava se vsak dan v rezervarju vode.




Hooverjev jez so gradili štiri leta.


Ko so jez gradili, so morali tok reke preusmeriti skozi štiri stranske predore.




Turbine v osrčju jezu, ki proizvajajo električni tok.


Meja med dvema zveznima državama poteka po sredini jezu. Po levi strani je Nevada, desno pa Arizona. V ozadju je na pobočju vidna tudi možna višina vode. V preteklosti so testno jez "poplavili" da je voda tekla čezenj. Nato so testirali ali stranski predori (nekaj slik višje) izpolnjujejo varnostno funkcijo in ob morebitnem nenadnem oziroma neobvladljiem porastu vode uspejo odvesti odvečno vodo. Glede Nevade in Arizone, v Arizoni je dovoljeno spanje v avtomobilu, medtem ko v Nevadi ni.


Pogled na jez z arizonske strani.


Pogled navzdol.




Gradnja viadukta in avtoceste, ki bo skrajšala trenutno pot preko Hooverjevega jeza.

Sledila je pot proti naši naslednji točki, ki je odločala ali bomo naše potovanje podaljšali za kar nekaj mesecev ali pa se bomo morali kaj kmalu vrniti domov. Las Vegas, mesto z najeveč hotelskimi sobami. V Las Vegas smo prišli med tednom, ko je tudi najevč hotelskih sob prostih in so tudi cene najnižje. Cena hotelske sobe ni presegla petdeset zelencev za noč. Ko je vikend, pa ljudje iz vsepovsod prihajajo preizkušati svojo srečo.


Hotel Stratosphere v katerem smo prenočili.


Vsak hotel ima svojo znamenitost. Naš je imel poleg casinoja še stolp, s katerega se vidi lep razgled po okolici. Na vrhu so tudi adrenalinske atrakcije, kot so vlak smrti, prosti pad, vrteče kolo, ki se vrti ob stolpu in samo upaš lahko, da se kaj ne odlomi.




Cezarjeva palača. Vsakih 15 minut so se zvečer visoko v nebo poganjali curki vode in "plesali" v ritmu glasbe. To se nam je zdelo še najboljša atrakcija v celem mestu.




Paris Las Vegas, hotel, ki ima v notranjosti simulacijo ulic in neba. Hotel stoji ob pomanjšani različici pravega Eifflovega stolpa. Občutek je res tak, kot da bi se hodilo pa kakšni zunanji ulici.


Fasade hiš, drevesa, ulične svetilke ...


Eden od velikih lestencev.


Preizkušanje sreče. Bilo je res elektrizujoče.


Še nekaj nočnih utrinkov.











Z nočjo, mesto tisočerih luči zaživi. Na plano pridejo vsi, ki so med dnevom spali in nabirali moči za nočno življenje. Casinoji so odprti dan in noč. Na ulicah pa nas je motilo samo to, da so na vsakem koraku stali razdeljevalci letakov z vsebino, ki je vabila po romantičnih užitkih. Smo dali roke v žep in hodili mimo vseh teh že kar nadležnih razdajevalcev. Po gor in dol prehodeni najbolj znani in glavni cesti, Las Vegas Blvd, z največ atrakcijami, smo se odpravili k počitku.